Pravzaprav je velika škoda in tudi v naše sedanje življenje vgrajena velika napaka – pozabljanje vrednih ljudi preteklosti. Eden od teh, katerih življenjsko delo je preveč potisnjeno na obrobje spomina, je bil Jože Karlovšek. Bil je človek, ki je gorel in izgorel za slovenski ornament, ki ga ni le ohranjal, pač pa je tudi izgrajeval razumevanje likovne estetike po slovansko, ko je ustvarjal desettisoče novih ornamentalnih domislic. Take nove likovne stvaritve razumevanja lepote po slovensko je ustvarjal ne le s predanostjo, pač pa s pravo obsedenostjo, ki ga je docela prevzela. Ob tej njegovi prvi ljubezni se je skoraj z enako zavzetostjo podajal tudi v razumevanje slovenske stavbne dediščine, do njenih let temelječe v veliki meri na lesu, tej prvobitni, osnovni materiji. To svojo drugo navdušenost v življenju je dopolnjeval z zbirateljstvom vsega, za kar je menil, da se iz preteklosti toči v sedanjost.
Njegova, z omenjeno vseživljenjsko obsedenostjo zaznamovana ustvarjalnost, ni trpela počitka: vsak dan, čisto vsak dan in večino noči je presedel za risalno desko ter risal nove in nove podobe, ornamentalne motive, vzorce, kompozicije, mitološke risbe, pisal knjige in živel za ta svoj preljubi svet vse do svojega preranega konca.
Avtor teksta: Matjaž Brojan
